Relco Audio Vertis One MK2

Blind date

Za prvi test zvočnikov Relco Audio smo prejeli srednje velik model stojala s klasično zasnovo, ki je bil izpopolnjen z Relcovo priznano trakasto enoto.

Podjetje Relco Audio je bilo ustanovljeno leta 1994 kot oddelek italijanskega podjetja Hohner Automazione Srl z namenom razvoja in raziskovanja tračnih in planarno-magnetnih zvočniških enot. Italijanska znamka si je v avdiofilskem svetu pridobila ugled v prvem desetletju 2000-ih, ko so bili predstavljeni zvočniki Da Vinci – visokokakovostni dvosistemski dipolni zvočniki, opremljeni s tračno membrano dolžine 150 centimetrov in težo le 0,9 grama. Po tem so prišli še drugi modeli, nato pa še sprememba lastniške strukture, tako da je danes Relco Audio neodvisno podjetje s proizvodnjo v Italiji in sedežem na jugozahodu Nemčije. Poleg tehnično in vizualno avantgardnega modela Da Vinci Relco Audio izdeluje tudi zvočnike z bolj konvencionalnim videzom, vendar vedno z uporabo lastne trakaste enote. Eden takšnih modelov je Vertis One MK2 – srednje velika stojalna omarica, ki smo jo izbrali za naše prvo srečanje s tem proizvajalcem.

Neprekosljiva klasika

Čeprav se mnogi proizvajalci zvočnikov potegujejo za ponudbo moderne in sveže estetike, je dejstvo, da bo klasična zasnova vedno imela svoje oboževalce. Relco Audi torej predstavlja utelešenje tradicionalnega razkošja v neprekosljivi kombinaciji temne podlage in oblog iz naravnega lesa. Osrednji del je izdelan v mat črni barvi, stranice pa so oplemenitene z masivnimi lesenimi ploščami, zelo diskretnimi vzorci in lepimi zaključki. Glede na to, da nimamo nobenih informacij o notranji konstrukciji ohišja in podrobnostih, kot so strukturne ojačitve, izolacija in debelina sten, se bomo držali tega, kar vidimo in vemo. Ohišja harmoničnih proporcev na sprednji strani so se prilagodila dvosistemski topologiji, vendar na Relzov način. Gre za manjšo tračno enoto, ki je nameščena za precej veliko kovinsko mrežo z navpičnimi režami – resna zaščita je potrebna, saj ima občutljiva membrana izjemno majhno maso, ki se meri v desetinkah grama. Pod trakom je nameščen dinamični gonilnik z oznako T13PP3, ki ga odlikuje popolnoma prozorna membrana, izdelana iz prvovrstnega termoplasta (polimetilpenten). Zanimivo je, da se skozi membrano vidi centralizator in ožičenje, iz oznake pa predvidevamo, da je premer 13 centimetrov. Standardno vzmetenje omogoča šest milimetrov linearnega gibanja, medtem ko specifikacije navajajo, da ima motor dvojno izoliran magneto. Spodnji del sprednje plošče zaseda vpadljiva nalepka z oznako proizvajalca in modela, opazimo pa tudi že nekoliko pozabljena držala za platnene mrežice – v tem cenovnem razredu pričakujemo pritrditev s skritimi magneti, ki ne bodo motili vizualne harmonije sprednje strani.

Vokali ob dobri produkciji zvenijo nič manj kot spektakularno.

Na videz običajna dvosistemska topologija v celoti izkorišča zmogljivosti trakaste enote, zato je mejna frekvenca nastavljena na relativno nizkih 1,6 kiloherca, kar pomeni, da trak precej gre v srednjetonsko območje. Zaradi tega ga ne moremo imenovati visokotonec, ampak je natančneje reči, da Vertis One MK2 vsebuje en visokotonec-srednjetonski in en srednjetonski nizkotonski zvočnik. Deklarirano frekvenčno območje je od 36 hercev do 25 kilohercev – spodnji prag je impresiven za membrano tako majhnega premera, v praktičnem delu testa pa bomo ugotovili, ali so basi res tako dobri. Občutljivost je povprečna pri 87 decibelih, medtem ko nazivna impedanca štirih ohmov nakazuje, da je te zvočnike lahko nekoliko težje poganjati. Kar zadeva povezljivost, je na voljo par briljantno izdelanih priključkov, v celoti iz pozlačene kovine in z rebrastimi površinami za enostavno privijanje. Priključki so dovolj razmaknjeni in sprejemajo različne vrste priključkov, še posebej pa so nam bile všeč velike oznake v črni in rdeči barvi, ki jasno in opazno označujejo pozitivni in negativni priključek. Ker sta Vertis One MK2 bass-reflex ohišja, je na zadnji strani odprtina manjšega premera, medtem ko je na sredini velika nalepka z oznakami in serijsko številko ter opombo, da so zvočniki izdelani v Italiji.

Test poslušanja

Od tračnih enot vedno pričakujemo več kot od standardnih membranskih, toda Vertis One MK2 je v tem pogledu presegel naša visoka pričakovanja. Najprej so visoki toni reproducirani z izjemno jasnostjo, s popolnoma definiranimi robovi in ​​odličnim ločevanjem, tako da tudi najbolj zapleteni glasbeni deli ohranijo čisto in jasno predstavitev. Po drugi strani pa ima vsak ton skoraj otipljivo maso, prostorska predstavitev pa je takšna, da lahko enako trdimo tudi za glasnost. Vse to ne bi bilo čudno, če bi govorili o spodnjem delu spektra, vendar se to pri visokih tonih res redko sreča. V avdiofilskem svetu se o izrazu “nevtralnost” pogosto razpravlja in zgodba se običajno zvede na neizogibno subjektivnost – saj vsak od nas sliši malo drugače in ima nekoliko drugačno predstavo o popolnem zvoku. V tem smislu Vertis One MK2 zagotavlja tone, ki so izrazito naravni: niso analitični na laboratorijski način, niti živi do prenasičenosti, ampak zvenijo točno tako, kot pričakujemo in kot si jih je naša podzavest zapomnila iz naravnega okolja – popolnoma realistično in verodostojno. Še posebej nas je navdušilo, da Vertis One MK2 niso izbirčni, temveč so pravi vsestranski slušalke, ki bodo enako dobro reproducirale klasično glasbo, poten rock ali elektronsko glasbo. V slednjem žanru sintetični toni celo vsebujejo določeno mero žive, naravne energije in obarvanosti, ki ne pušča dvoma, da bi morali zveneti točno tako.

Zaradi specifičnega koncepta trakaste enote in zaščitne maske z dokaj globokimi režami je snop zvočnih valov ožji kot pri običajnih visokotoncih, zato je za najboljše ostrenje treba zvočnike usmeriti nekoliko bolj proti poslušalskemu položaju (toe-in). Vertis One MK2 nato dosežejo skoraj holografsko predstavitev glasbe, ki kljub bolj ukrivljenosti ni prikrajšana za širino odra. Med kompleksnejšimi orkestrskimi nastopi je mogoče izločiti skupine instrumentov, pa tudi vrste sedečih glasbenikov, kar daje dokaj jasno sliko o aranžmaju na odru. Pri teh zvočnikih se toni več istih instrumentov nikoli ne bodo združili v eno celoto, temveč bodo vedno razločni – do te mere, da se nam zdi, da lahko ločimo posamezne kanale, na katerih je bil posnet zvok. To še poslabša sposobnost zvočnika, da preseneti s stranskimi učinki, ki se pojavljajo na nepričakovanih mestih in izstopajo iz nemogočih kotov, tudi pri mainstream pop izvajalcih, kot je Michael Jackson. Končno, vokali ob dobri produkciji zvenijo nič manj kot spektakularno – prisluhnite Christini Pluhar in njenemu ansamblu Arpeggiota, ki izvajajo Monteverdijevo glasbo na izdaji “Monteverdi – Teatro d’Amore”, in uživali boste v nenavadno realističnem in prisotnem vokalu španske sopranistke Nurie Rial.

Velik del kakovosti srednjetonskih zvočnikov izvira iz trakaste enote, ki sega globoko v srednjetonski pas, del zaslug pa gre zagotovo tudi odlični membrani za srednjetonske base. Čeprav o tem gonilniku ne vemo skoraj nič, je dejstvo, da mu uspe slediti sijočemu traku, pohvalno. Prehod na bolj sodobno in agresivno glasbo je pokazal, da imajo Vertis One MK2 zelo soliden bas, ki je več kot le informativen in nedvomno presega skromno prostornino ohišja in premer membrane. Basovska osnova je torej enakovreden dejavnik pri reprodukciji, pa naj gre za agilne zgornje base ali najgloblje tone, ki jih je mogoče slišati, a tudi čutiti v želodcu. Če bi morali pri teh zvočnikih najti napako, četudi pogojno, bi bila to občutljivost na preostali del sistema – predvsem na kakovost vira, pa tudi na glasbeno produkcijo. Med kratkim preizkusom z nizkocenovno elektroniko so Vertis One MK2 hitro pokazali omejitve preostalega sistema in pomanjkljivosti tonskega zapisa. Po drugi strani pa so lastnosti, ki razkrivajo te slabosti, iste, kot tiste, ki jim omogočajo, da resnično zasijejo z napravami, ki jih navdušujejo. Stoječi zvočniki Relco Audi so se odlično ujeli z nekoliko temnejšim Exposure, še bolj pa z brezkompromisno podrobnim pretvornikom Musical Fidelity M6x DAC, zato smo pri tem testu uživali v fantastičnem zvoku.

Takojšnja zaljubljenost

Čeprav pred prvim srečanjem z zvočniki, o katerih nismo vedeli skoraj nič, nismo bili prepričani, kaj lahko pričakujemo, je Vertis One MK2 hitro razblinil naše dvome in nas nato začel presenečati s kakovostjo reprodukcije. Zagotovo so to najboljši stoječi zvočniki, kar smo jih slišali v tem cenovnem razredu in so eni najboljših od tistih, ki imajo za dvakrat višjo ceno.